V Perpignanu sem doživela neponovljivo izkušnjo multikulturnosti, kjer so bili ljudje, kot mladi in študentje bistveno bolj odprti kot so kasneje v kakšnih drugih multikulturnih okoljih. Vesela sem, da sem šla tja in spoznala vse te bistveno različne ljudi, ker če sedaj gledam, smo si Evropejci v osnovi zelo podobni.
Tudi sicer je bilo zanimivo spoznati svet z druge luči, ko sem interagirala z ljudmi s katerimi običajno ne, ker se vzajemno izogibamo zaradi raznih predsodkov. Mislim, da bom nadaljevala s tem obnašanjem. Kaj dela modrec pred razsvetljenjem? Seka drva in živi mirno življenje. Kaj dela modrec po razsvetljenju? Seka drva in živi mirno življenje. (Kitajska modrost).
Ti meseci so bili torej polni novih spoznanj o sebi in drugih. V grobem lahko potegnem črto in rečem (izpolnjeno je), khem, in bilo je dobro, kaj bo pa potrebno še prebaviti. Okvirno sem tudi zaključila, da bistveno raje živim v Sloveniji.
Moj cilj postati poliglot se je izkazal za težjega, kot sem pričakovala. Seveda po petih mesecih govorjenja skorajda izključno francoščine, trdim da znam govoriti francoščino. Ampak v veliki meri sem govorila predvsem z ostalimi Erasmusi ali tujci, kar je ohranjalo naš nivo jezika na neki znosni ravni, medtem ko so Francozi pogosto še vedno – Francozi. Pravzaprav, podobno kot so bili Angleži še vedno Angleži tudi po več kot 10 letih učenja angleščine, verjetno se bom morala še kdaj spraviti v Francijo. Glede na to, kako sem govorila ob prihodu ali pa sedaj, ho, dragi moji, to je skorajda neskončen napredek. Resda je vsak začetek težak, slovnico sem še dokaj ohranila v glavi, besed pa kar ni bilo, skratka, komaj da sem zmogla kak stavek povedati. Zdaj mi pa kar gre.

Študiram znanosti o okolju. To je interdisciplinaren študij in, mogoče se nekoliko izgovarjam, nas navadi delati z mehko logiko ter »sivimi škatlami«, drugače rečeno, naš cilj ni poznavanje podrobnosti. Na univerzi v Perpignanu ni študija okolja, ampak obstaja kot najbližji približek temu »Biologija, ekologija«. Biologija je veja naravoslovne – čiste – znanosti, ekologija, ca va, ca marche. Problem, ki se mi je pojavil, je bil deloma tudi posledica majhnosti tamkajšnje univerze, na letnik je 20-30 študentov. En predvideni predmet se ni opravljal, ker ni bilo dovolj študentov. Nekaj ekoloških predmetov je bilo preveč podobnih že opravljenim, tako da sem v končni fazi morala izbrati tudi kakšnega biološkega. Tudi sedaj ne vem, kaj drugega bi sicer izbrala, ker bi bilo potrebno vzeti stvari iz drugih fakultet ali vsaj smeri in bi se pojavil najmanj problem prekrivanja urnikov. Glede na to, da je bil moj glavni cilj jezik, o izbranih predmetih niti nisem pretirano preudarjala, ker običajno pač ni potrebe po tem. Tako se je npr. predmet Regulatorji rastlinske rasti, izkazal za močno biokemično obarvanega in iz samih predavanj nisem dobila direktnih koristnih informacij za recimo kakšno kariero v (ekološkem) kmetijstvu, še manj ni bilo nikakršnih povezav z npr. motenjem signalnih poti obravnavanih hormonov s strani onesnaževalcev.
Bil je en zelo relevanten predmet, Geomatika, kjer se je večino časa učilo uporabljati programe za obdelavo geografskih podatkov. Pri tem spet ne morem čez detajl, da ni eden teh treh programov (MapInfoProfessional, Bilko, Surfer) dostopen zastonj, kar je bistveno otežilo študij. Ampak ta predmet sem brez problemov naredila, tako da lahko grem naprej.
Ekologija morja se, mislim da, pretežno ujema s slovensko verzijo. Na vajah smo sicer risali in secirali ribe, torej ne kot moji kolegi, kontemplacij o prehrambenem spletu, vendar je po svoje še bolj vznemirljivo razmišljati o razlikah med ribama, ki plava pri dnu ali v odprti vodi. Pri tem predmetu se je prav tako močno poznalo, da so profesorji predvsem biologi. Kolikor mi je znano, so bili vsi profesorji raziskovalci, kar se je (pozitivno) občutilo pri predavanjih.
Genomiki sem sprva silno pozorno prisostvovala, vendar sem se kasneje izgubila in do sedaj še nisem ugotovila, kje mi je zmanjkalo. Mislim pa, da je bil to sicer eden bolj zahtevnih izpitov, kjer je profesor postavljal bolj kompleksna vprašanja in naloge pri izpitu. Izpit torej, ki bi mi bil v izziv in užitek v mirnem času, kjer me ne bi nič priganjalo, da ga moram dejansko naresti. V bistvu pa, resnična zgodba, zakaj nisem opravila tega izpita je, da sem, ko sem se vračala za drugi rok iz Slovenije v Perpignan, zamudila vlak iz Milana, kar mi je podaljšalo potovanje za cel dan. Življenje takrat je bilo znenada polno novih izkušenj.
Poleg tega sem izbrala tudi tečaj francoščine za Erasmusovce.
Na kratko rečeno, obveznosti nisem opravila, niti polovice. Najbrž. Razlog za to, poleg zamude vlaka, je, da je študij v tujem jeziku bistveno težji kot sem pričakovala. V angleščini nisem nikoli opazila tega v taki meri, ker jo berem – več kot slovenščino, žal, za francoščino sem pa preprosto precenila svoje sposobnosti dojemanja ter predvsem memoriziranja. Jezik, po štirih mesecih govorjenja, ni bil problem pri samih izpitih in, če bi se še enkrat lotila stvari, bi študirala v angleščini ter se naučila tistih nekaj besed, ki so različne. Mogoče, da je delen razlog v pomanjkljivem predznanju oz. splošni naravnanosti razmišljanja v smeri pragmatičnosti in realnih okoljskih problemov namesto v smeri čiste znanosti, kar je povzročilo dodaten filter pri mojem študiju. Sedaj se mi že začenja dozdevati, da bi mi tudi ta znanja lahko koristila, in da pravzaprav vse prav pride prej ali slej, če je le prisotno. In pravzaprav znanja se je vseeno precej nabralo, tako da ostane le banalen problem neopravljenih izpitov, kar bo v kratkem času pozabljeno, znanje se bo pa integriralo v moj miselni sistem. Ergo, konec dober vse dobro.

Sicer moram pohvaliti univerzo, ker imajo dobro urejen kampus, kjer so vse stvari na enem mestu, ter znotraj kampusa obsežno univerzitetno mesto, kjer je večina Erasmusovcev dobila sobo. Vsak svojo. S hladilnikom in umivalnikom, tuši ter stranišča so bili skupni na nadstropje. Dlakocepsko lahko omenim še, da je omet odpadal, da je ob moje prihodu pred vhodom pisalo, da se ta lahko zruši, in podobne malenkosti, vendar se mi je vse skupaj za 185€ na mesec – v razviti Evropi – v Franciji – zdel luksuz.
Če smo že pri cenah. Prav poleg kampusa je stal najcenejši francoski hipermarket z živili, kjer so bile cene – po mojem občutku – primerljive slovenskim ali nižje. Kilogram avokada = 0,80€, glava solate=0,50€, 300dkg superpolnozrnatega kruha=1,15€. Pol litra piva=0,40-0,80€. Češnje, marelice, kg=3€. Mleko, liter=0,80€. Jabolka so bila pa res dražja, tiste boljše kvalitete po 2€, sicer pa tudi po 2kg za 2€. Mi je bilo v razmislek, ko smo vendar v Sloveniji samozadostni skoraj samo v jabolkih in da se to precej vidi v cenah. Resda mi je po drugi strani vzelo dih, ko sem tiste enkrat stopila v Carrefour in sem uzrla cene tam nekje v nedojemljivih višavah. Ne vem več, kaj sem tam sploh gledala, ker v splošnem zelenjava iz biološke pridelave, če jo vzamemo kot prehrambeni ideal ni bila pretirano draga. Skratka, pozna se, da je regija kmetijsko dobro razvita, polno je bilo sadovnjakov ter vinogradov, kar je še eden izmed glavnih elementov te krajine.
Da zaključim s cenami, me je dobesedno vse skupaj (vključno s prevozom iz Slovenije in nazaj – dvakrat) v povprečju prišlo 500€ na mesec, gledano brez sobe ter prevoza približno 200€.
Še ena odlična stvar pri tej univerzi je obilo rekreativnih dejavnosti. Plavanje, skupinski športi, lokostrelstvo, salsa, tango, flamenko, tenis, pohodništvo, plezanje etc. Nekateri športi resda za doplačati, večina pa prosto dostopnih za ceno letne članarine 6€. Takih dejavnosti sem imela skoraj toliko ur kot predavanj pa še mi je žal, da jih nisem še bolj izkoristila. Možni so bili tudi tečaji jezikov, vendar preko programov na računalnikih.

Univerza v Perpignanu je dokaj majhna, vendar je od njenih manj kot 10 tisoč študentov, okoli 3000 študentov iz tujine. Pri tem velik delež predstavljajo narodnosti bivših francoskih kolonij, predvsem iz Afrike, države Magreb, torej Arabci, ter Mavritanija, Senegal itd. torej črnci, prav tako pa je – kot vedno – prisotnih veliko Kitajcev ter Korejcev. Pozabiti ne smem omeniti tudi južnoameričanov, predvsem Kolumbijcev. Družba je tam vsekakor silno slikovita in daleč presega običajno, že sicer bogato pestrost Erasmus študentov.
Nekaj »statističnih« podatkov o slednjih; veliko je bilo Čehov ter Nemcev, precej Angležev, nekaj Dancev ter Poljakov, en Slovenec (moi! , vsega skupaj okoli 30. Od tega velika večina ženske. Od tega je velika večina študirala francoščino, nekaj jih je bilo na ekonomiji ali drugih podobnih vedah. Pravzaprav je bila ena, ki je podobno kot jaz po 4 letih francoščine na srednji šoli prišla v Perpignan študirati nekaj irelevantnega, umetnostno zgodovino. Jaz sem bila edina na znanstveni smeri.
Nasploh je bilo razširjeno mnenje, da je administracija tam precej počasna, vendar sem po drugi strani, v kolikor sem imela opravka z njo, lahko mirno počakala, da se stvari uredijo, brez običajne nervoze, ko kdo zamuja, ker je šlo vse v sproščenem tempu pravzaprav povsem zanesljivo naprej. Morda je res edini razlog, (da se mi zdi,) da me noben uradno ne obvesti o ocenah v primernem času le razlika v kulturah, ker hočemo mi čimprej vse »porihtati«. Kolikor mi je znano, imajo tam počitnice, tako da ni dvakrat za reči, da potrdila o opravljenih obveznostih ne bom prejela do septembra. Kdo bi se sekiral?

Perpignan je majhno mesto na jugu Francije v pokrajini Languedoc-Roussillon okvirno 30 km od mediteranske obale, nedaleč od vznožja Pirenejev ter meje s Španijo. Z nekaj čez 100.000 prebivalci predstavlja francosko prestolnico Katalonije. Znano je po umetniku Salvadorju Daliju, ki ga je označil za center sveta, tradicionalni Sanchevi procesiji na sveti petek ter nasploh živahni kulturni mešanici Francozev in Kataloncev. Pomemben del kulturne dediščine predstavlja tudi bogata zapuščina Katarov, ki obsega nešteto gradov in obzidij, ki so zahvaljujoč dobri francoski politiki ravnanja s kulturno dediščino tudi izjemno dobro ohranjeni in dajejo močan pečat celotni regiji.
Podnebje je značilno mediteransko, veliko sonca, malo dežja, za Perpignan značilen pa je tudi zelo pogost in močan veter, kar blaži situacijo. Strog odklon od slovenskega okolja pri tem predstavlja hudo pomanjkanje gozdov v bližini mesta, kamor bi lahko človek odšel spočiti svoje na zelenje navajene oči.
Preprost in resničen razlog, zakaj sem osebno izbrala ta kraj, je, da poleg Pariza ni bilo druge francoske izbire, torej, seveda, že sklenjenega sporazuma, kakšnih preferenc glede predelov Francije pa nisem imela. Če so me o tem spraševali domorodci, sem do takrat že ugotovila, da bi lahko bila razlog moji izbiri kulturna slikovitost, čeprav iskreno povedano, zakaj bi šla ravno tja, prej sploh nisem pomislila.
Moj glavni cilj je bil izpopolniti se v drugem tujem jeziku, torej francoščini, ki sem se jo učila v srednji šoli. Seveda mi je bilo od vsega začetka jasno, kako je s Francozi in tujimi jeziki, kar se izkazalo za zelo resnično, ter da lahko pričakujem vsa predavanja zgolj in samo v francoščini. S takim drznim ciljem sem smelo zakorakala v tuji svet.