Turčija je med drugim tudi dežela islama. Mediji večinoma predstavljajo islam v povezavi s skrajneži in terorizmom, medtem ko o sami kulturi in veri islama večina ljudi ve zelo malo.  Tako ni čudno da je naša kritika ponavadi negativno usmerjena in bazira na zelo šibkih osnovah in podatkih.

Ljudi prežema močna muslimanska zavest. Čeprav imaš v Izmirju občutek, da je malo vernih ljudi, človeku ki npr. ne hodi v mošejo nikoli ne smeš reči da ni pravi musliman. To sem tudi izkusila kak teden nazaj, ko sem se pogovarjala s prijateljem Senolom.  Omenila sem, da bi se rada spoprijateljila s pravim muslimanom. Odgovoril mi je: »I m not fake!« S tem je želel povedati, da čeprav ne živi vere, o njej ve veliko. Danes sem se po dolgem času pogovarjala s Ferdijem, prijateljem ki sem ga srečala le dvakrat in me je danes povabil na počitnice v Antalyo v vilo njegovega strica. Fer je veren. Tega ne bi vedela, če ne bi začel govoriti o ramazanu, svetem mesecu muslimanov. Letos se je začel 11. avgusta. Ramazan je vsako leto 11 dni prej kot prejšnje leto, saj se sveti mesec določa po islamskem koledarju, ki ima 11 dni manj kot običajni. Ta mesec muslimani vstanejo ob 4:30 ko imajo zajtrk. Večerjajo ob 20:30. Če je ramazan pozimi, potem je zajtrk prestavljen na 5:30, kosilo pa na 16:30. Med obrokoma lahko pijejo le vodo. Fer želi, da bi mu to uspelo, čeprav ima nekaj dvomov. Moje poznavanje islama se je nadaljevalo z Luigijem, 19 letnim italijanom, ki želi postati farmacevt in biti Erasmus študent v Izmirju. Ve da bodo ta mesec hoteli v Antalyi veliko cenejši, saj bi radi privabili turiste. Muslimani namreč ne prihajajo, ker Koran prepoveduje izzivalna oblačila. Leta 2008, ko je na oblast prišel predsednik Gül, si je njegova žena nadela t.i. Başörtüsü, šal muslimanskih žensk s katerim si zakrijejo lase ali tudi obraz, in s tem sprožila veliko polemik, saj je Turčija sekularna država. Tukaj se pojavlja vprašanje kako daleč gre lahko Turčija v smeri sekularizma, ne da bi omejila človekovo svobodo. Izražanje vere v javnosti je prepovedano. Sedanja oblast je do tega precej tolerantna, saj sta oba: tako predsednik kot premie verna in se tudi razmišlja o odstranitvi tega zakona. Ženska sama po sebi ima ponavadi pravico, da izbira ali bo zakrita ali ne – vse je odvisno od vzgoje od načina življenja od veje islama. Za skritim obrazom se skrivajo različne zgodbe. Nekatere ženske nosijo Başörtüsü z namenom ohranjanja tradicije, predvsem pa s tem pokažejo pripadnost in zvestobo islamu. Druge v to privede fundamentalizem, ki je reakcija na vsiljeno modernizacijo. Nekatere so v nošenje Başörtüsü-sa prisiljene. Turčija sicer spada med moderne islamske države, čeprav je islam v mestu druga zgodba kot islam na podeželju, kjer je čutiti večjo tradicionalnost in konzervativnost.

Islam je več kot vera, je kultura in tradicija ki daje pečat mnogim državam, tudi Turčiji. Prav zato je o popolni verski svobodi in izražanju težko govoriti. Za nas je njihov svet težko predstavljiv. Da bi bilo več tolerantnosti in razumevanja, moramo njihov svet spoznavati, tako kot bi morali oni našega.